K škafu z riflo in perilom sem pripeljala Tinkaro, štiri fante pa posedla v travo sredi igrišča. Dominik je vklopil glasbo pleničke je prala in prireditev se je začela.

Tinkara si je pripravila pleničke za prat, zibala dojenčka v zelo starem vozičku, nato prala po rifli, prala ročno, se brisala po čelu in kaj obesila.

Štirje fantje so se v paru najprej igrali hitre prste, nato še igro s klobuki. Sledila je napoved za prvo točko.

Štorklja je že zdavnaj šla v pokoj. Kako pride dojenček na svet, danes vsi veliki in mali vemo. Vemo tudi, da je od takrat dalje v hiši, vse drugače. Nekoč, pa so nekateri res verjeli, da otroke prinese štorklja. Ko sta mamica in očka dobila dojenčka, je tako kot Tinkara, mamica vsak dan prala mnogo, mnogo pleničk. tiste pleničke so bile iz najbolj mehkega blaga. Otroka je naenkrat previla kar s štirimi. Dojenček pa veliko lula in kaka danes in veliko je to delal nekoč. Pranje perila je v starih časih, za vsako ženo bilo res težko delo.

Naše mlade deklice in mladi fantje, pa so bili vedno navihani, veseli, radi so plesali in veliko peli, točno tako, kot so na prireditvi to pokazali naši otroci.

Deklice iz vseh skupin, so z venčki na glavi in s korpami sredi igrišča zaplesale ples sem deklica mlada vesela, fantje vseh skupin, pa so s klobuki zaplesali  ples fantje po polj gredo.

Dobro vemo, da so naši fantje pri osvajanju deklic, bili vedno zelo domiselni. Nekoč, so zvečer hodili deklicam pod okno in jim peli podoknice. Ja, to so bili lepi, stari, mirni časi.

Naše deklice, pa so bile vedno lepe in izbirčne. Če je mamica za moža predlagala šoštarja, ali šnajderja, si je ona zagotovo izbrala fudaša.

Telefonov ni bilo, zato so se v rogozi, v tistih starih časih, vsak večer mladi dobili na gmajni ali pod lipo. Tam so se veliko pogovarjali, zabavali in peli, da se je slišalo daleč naokoli in pozno v noč. Tudi televizorjev ni bilo.

Dve deklici sta se v dvogovoru iz Enci benci na kamenci po mikrofonu spraševali:

A je uhelj doma?

Ni, ni – ni, ni.

Kam pa je šel?

V Prekmurje po sol.

A bo men tud kaj prinesu?

Nič, nič – nič, nič.

A bo, bo – bo bo bo?

Pika poka pod goro so nam v igri in plesu predstavili otroci skupine Mehurčki.

Če sta se nekoč dva zaljubila, sta se mogla takoj poročit. Starši, sorodniki, znanci in predvsem sosedje, niso dovolili, da bi zaljubljenca živela skupaj neporočena in bila na koruzi. Tako so pač rekli temu. Ko sta se poročila, pa sta se imela rada in ponavadi, sta povila več otrok. Kjer je tudi danes ljubezen doma, tam je tudi danes veliko otroškega smeha, radosti in veselja. Kakšna pa je hiša, ali pa vas brez otrok?

Kako se ptički ženijo, nekoč in danes, so v krogu zaplesali cofki.

Ob različnih opravilih, kot so bili ličkanje koruze, okopavanje na polju, spravljanje sena in trganje grozdja, se je zbrala cela vas, da so delo opravili čim hitreje. Na koncu dneva, ko je delo bilo opravljeno, je vaški muzikant raztegnil svojo harmoniko, da se je ob plesanju in veselju kar iskrilo izpod nog. Ljudje so radi delali in se tudi nadvse radi znali veseliti. Proti koncu veselja so vedno prepevali tisto rompom pom še ne gremo domov. Pa res niso šli hitro domov.

Plesna točka Navihanci Rom pom, pom še ne gremo domov je spravila v najboljšo voljo vse prisotne.

Ko je fant nekoč bil dovolj star, je napočil čas, da gre k vojakom. To je bilo za vsakega fanta častno. Pri vojakih se je naučil samostojno živet, čuvati sebe in svoje drage. Priredili so mu veliko zabavo, saj je k vojakom šel kot fant in čez leto in pol prišel domov kot mladi mož. Seveda je za njim jokala cela vas, še bolj je jokala mamica in najbolj njegova ljubica, ki ga je ves čas doma pridno čakala. Da mu je čas v vojski hitreje minil, mu je ljubica pogosto pisala pisemca. Skrbno jih je bral dan za dnem, čuval in hranil na posebno srčno stran za vse življenje. Sms-ov, pač nekoč ni bilo, bila pa so pisemca.

S pesmijo in plesom, če študent na rajžo gre, so Ustvarjalci vsem zbranim pokazali ta priljubljeni ples.

Tudi nekoč so ljudje radi hodili naokoli in se potepali po svetu. Nekateri so po svetu delali, drugi pa so se pri potepanju imeli preprosto lepo. Takim so rekli vandrovčki. ko so se potepali daleč od doma so se pogosto spraševali kaj bodo jedli, kaj bodo pili in kje bodo spali. Hotelov s hrano in prenočišči je bilo malo, ali pa so bili zelo dragi. Denarja pa ni bilo, ampak z denarjem je tudi danes tako.

Sledila je plesna točka Raziskovalcev, ko so z velikim veseljem povandrali po našem igrišču.

Nato smo vsi zapeli pesem pred nami stoje v slovo našim šestnajstim mini maturantom.

Simbolično je fant mlajše skupine predal zvezek otrokom, ki gredo v šolo.

Sledil je ples mi smo mini maturantje.

Tokrat so se bodoči šolarji predstavili sami. Povedali so svoje ime in kaj jim je bilo v vrtcu najlepše. Vzgojiteljice smo to pozorno poslušale in pri srcu nam je bilo zelo lepo.  Kar je bilo dobro in všeč tej generaciji bomo zagotovo dale tudi vsem naslednjim.  Vzgojiteljica Nikolina je razdelila šolarjem mape in jim čestitala.

V jeseni, pa se poslavljam tudi jaz. Grem v drugo šolo kot otroci, grem med upokojence. Ampak saj veste, da upokojenci nikoli nimajo časa in zagotovo bo z mano enako!

V tem vrtcu sem delala vseh 36 let, od tega sem bila kar 28 let vodja enote. Z vsemi generacijami otrok, z vsemi starši, z vsemi sodelavkami in sodelavci sem delala in živela z največjim veseljem. Delati z otroki, pa je v življenju bil moj dar in moj način življenja. Dragi otroci vseh mojih generacij, hvala za vse lepe trenutke in predvsem hvala, da sem lahko bila vaša vzgojiteljica, saj so to bile moje sanje že iz otroštva!

Vam dragi starši, najlepša hvala, da ste mi iz dneva v dan in toliko let v varstvo, vzgojo, izobraževanje in posredno tudi prehrano, zaupali največ kar imate – vaše male zaklade!

Za mnogo, mnogo nepozabno stkanih nitk med nami se iz srca zahvaljujem tebi: Ksenija, Klavdija, Sabina, Vesna, Janja, Kim, Sandra, Andrejka, Anita, Nikolina, Metka, Melita, Ljubica, Ida, Doris, Maja, pomočnica ravnatelja za vrtce Marija in moj zadnji ravnatelj Alojz Velički. za spomin so vsi vzeli rogoški kamenček z narisano rožico iz mojega srčka sredi igrišča.

Za presenečenje in lepe besede na prireditvi hvala otrokom, vsem zaposlenim v Vrtcu Sonček, staršem, predsednici Rdečega križa gospe Tatjani, predsednici društva upokojencev gospe Ireni in predsedniku krajevne skupnosti Urošu.

Z najlepšimi željami za naprej.

Vzgojiteljica Marjana

Diaprojekcija